RECENZIJE in Medijske objave

Recenzije in medijske objave plošče Spusti najdete na povezavah:

Založba Radio Študent, Mario B.

ODZVEN, Sigic, Maruša Bertoncelj

Radijska oddaja Na Pediestal, Jolanda Fele

napoved promocijskega koncerta za Delo, Jerneja grmadnik

 

Založba RADIO ŠTUDENT, Mario B.

Od prvotne zamisli za zasedbo Orkestrada do njene uresničitve, torej ustanovitve zasedbe, je minilo deset let. Zato ne preseneča konceptualna, slogovna in zvočna dodelanost zasedbe, ki so jo ustanovili v preteklem letu, po letu delovanja pa je sedaj pred nami že njen prvenec z naslovom Spusti. Devetčlanska zasedba pod vodstvom pevke Rade Kikelj Drašler, sicer tudi avtorice vseh besedil in melodij za pesmi, se ponaša s precej nenavadnim naborom glasbil – od dveh flavt in dveh violin prek občasne trobente in samosvojega zvočila hang pa tja nazaj do klasičnih rockovskih ali jazzovskih temeljev, torej električne kitare, bobnov in kontrabasa.

New,monospace;”>Inštrumentarij že daje slutiti manj konvencionalno glasbo, kakršna se nudi na albumu. Ta je preplet raznolikih zvrsti, ki se pod prsti glasbenikov spretno stkejo v samosvojo zvočnost. Glasbo Orkestrade je zato težko enoznačno opredeliti. V ospredju so vplivi žlahtne popevke in šansona, ki pa so nadgrajeni z vložki, znanimi iz klasične glasbe in jazza, pa tudi eksperimentalne muzike in neofolka. To vse daje poseben čar izraznosti zasedbe, ki se zaradi vsega povedanega kljub kratkemu času delovanja že s prvencem vpisuje na seznam domačih izvajalcev s samosvojima, če ne kar enkratnima poetiko in zvokom.

Album se začne v duhu stare popevke v novih zvokovnih preoblekah. Te se navdihujejo tako pri starem kot novem jazzu; vplivi klasičnega jazza se odražajo v nanašanju na obdobje cool jazza in mešanja jazza s klasiko, medtem ko je hkrati slišati doneske iz novejših jazzarij, kot so denimo razdrobljeni ritmi in nabrite kitarske linije. Posebej je zanimiva pesem »Modra luna« s posrednim citiranjem standarda »Blue Moon«, ki pa ga zasedba ne povzema v melodiji ali občutenju, pač pa je omenjeni klasik neke vrste lik v pesmi.

Namerno smo povedali »lik«, saj je ena značilnosti Orkestrade skrb za dramaturško izpiljene zgradbe skladb ter v besedilnem smislu tudi raba Brechtove potujitve, ko denimo pevka v enem komadu nagovori poslušalca. V nadaljevanju albuma, ko postanejo zgradbe komadov bolj ohlapne, pa nagnjenost k grajenju dramaturgije prevzame primat nad spevnostjo popevke ali šansona.

Tako prav sredi albuma, v komadu »Košček sanj«, ki je precej daljši od drugih pesmi, saj traja dobrih trinajst minut, slišimo najbolj drzen poskus zasedbe v drugačnem dojemanju besedilnega in glasbenega gradiva. Ta komad namreč odlikuje več kot ščepec eksperimenta; zasedba se prepušča drobljenju in rahljanju zvoka, medtem ko pevka zapoje precej svobodno, s številnimi odvodi od klasičnega prepevanja. Na nas se vsuje šopek eksperimentalnih posegov: vzdihi, svojevrstno grgranje, vriski, šepetanje, smeh.

Če omenjena daljša skladba precej preseneti in zasuka dotlej utečeni tok albuma, so skladbe, ki ji sledijo, nekako na razpotju med konvencionalnim in eksperimentalnim. Tako že naslednja pesem diha v nagajivem in všečnem jazzy-šansonjerskem duhu, spet naslednji komad znova drobi glasbeno kopreno in jo dela izmuzljivo, nedoločno, a hkrati zelo prisotno ravno s tem, ko le na lahno podpira zasanjan, odmevajoč in eteričen vokal.

Glasbena spremljava vseskozi domišljeno podpira posamična besedila, ki se gibljejo od izpovedovanja ljubezni na precej preprost, vsakdanji način, pa tudi takih, ki jih odlikuje poetična nota, tja do pikrih opazovanj današnjega stanja stvari, ko denimo Rada pove: »Družba ne tolaži, ne osmišlja, le kupuje!« Besedila in glasba se tako smiselno dopolnjujejo in podpirajo ter tvorijo dorečeno celoto.

Beseda iz naslova albuma, »spusti«, se prav tako smiselno pojavlja in ponavlja v uvodni in sklepni pesmi, katerih naslova se skupaj bereta kot liričen verz: »Spusti ptico tiho v noč,« ki ima ravno prav poetične skrivnostni, kakor jo ponuja tudi glasba Orkestrada. Sklepna pesem »Tiho v noč« se odvija počasi in pričakujemo, da se bo razprla, tako kot ptica svoja krila, v kak udaren zaključek. Ne, Orkestrada ostajajo zvesti svoji nepredvidljivosti in nešabloniziranosti: pesem in z njo album se zaključi s komaj slišnima glasbo in petjem, s posnemanjem vetra, z izdihom, ki ostaja odprt, tako kot sam glasbeni izraz zasedbe.

Kljub številnim sestavinam in avtorskim pristopom zasedba Orkestrada ustvari enovito in prepoznavno glasbo. Ta je mestoma zasanjano poetična, mestoma odkrito nagajiva, ves čas pa idejno sveža, občasno tudi precej drzna. Za prvenec zveni zasedba nadvse prepričljivo in vse kaže, da z albumom Spusti dobivamo novo samosvoje ime domače drugačnoglasbene scene.

Spisal MarioB

 

ODZVEN, Sanjavo spuščanje, Maruša Bertoncelj

Zdi se, da se Slovenci radi interpretiramo in reinterpretiramo. Ta ljubezen se še posebej opazno odraža in razvija na polju srečanja besede in glasbe. Sploh v zadnjem desetletju smo bili priče lepi četici zanimivih in izvirnih projektov uglasbitve poezije, proze, pripovedk, bajk …, ki so jih zagnali številni domači glasbeniki, igralci ter tudi sami avtorji. Povečini je bil rezultat teh interpretacij glasbena ponazoritev »starost« slovenske poezije, kot denimo v projektih Odpeti pesniki pa Rokerji pojejo pesnike; nemalokrat pa najdejo svojo novo podobo v določenih glasbenih žanrih tudi besedila ljudskega izročila.

Ko se prekaljeni in izvrstni glasbeniki ter igralci lotijo nekaterih najboljših del iz zgodovine slovenske poezije, imamo običajno že vnaprej zagotovljeno zmagovalno kombinacijo. Zato so po svoje še posebej dragocene manj predvidljive kombinacije, ko imamo opraviti s povsem svežo ali vsaj sodobno avtorsko poezijo. Da bi se ta zapisala v podobi albuma, ni prav pogosta praksa, in to kljub njunemu pogostemu druženju, predvsem v sklopu prireditev, kakršna je denimo Živa književnost. Čeprav je ostro mejo med uglasbeno avtorsko poezijo ter »zgolj« avtorskimi besedili v glasbi pravzaprav včasih težko potegniti, lahko vendarle rečemo, da v omenjenem obdobju v celoti avtorskih pesniških zapisov na albumih ni bilo izdanih prav veliko. Med že uveljavljenimi sodobnimi domačimi poeti je za to na svojstven način pred petimi leti denimo poskrbel Tone Škrjanec: na albumu Lovljenje ritma je svojo poezijo skupaj z glasbenikom, producentom in avtorjem aranžmajev Janijem Mujičem odel v hipnotično urbane zvočne dimenzije in s tem do neke mere postavil nov mejnik znotraj dotičnega polja. Pod isto streho (KUD France Prešeren) je na podoben način aktiven pesnik Tomislav Vrečar s svojim ustvarjalskim konglomeratom Soma Arsena, ki je na albumu že ovekovečil projekt Gluhi cirkus brez posluha (2010), lani pa je svoje Balade na bledečih tleh skupaj z zasedbo Kvinton posnel tudi pisatelj, dramatik in pesnik Borut Gombač.

Najnovejši tovrstni prispevek prinaša Orkestrada, skozi katerega se kot mlada pesnica zvočno predstavlja multimedijska umetnica Rada Kikelj Drašler. Fotografinja, vizualna ustvarjalka, pevka in trobentačica je za svojo poezijo izbrala povsem organsko in klasično zvočno obleko, seveda s preverjeno glasbeno ekipo. Orkestrada, ki jo poleg nje sestavljajo sami obetavni protagonisti mlade domače, pretežno jazzovsko izobražene inštrumentalne garde – Thierno Diallo, Boštjan Franetič, Vid Drašler, Boris Magdalenc, Matija Krečič, Asja Grauf in Nina Kodrič – s prvencem Spusti tako na prvi posluh ne daje vtisa »novosti«. Brezhibno pretakanje jazza, bluesa, funka in etna z nekaj progresivnimi rockovskimi ter jazz-fusion izleti je tisti še najbolj »preverjeni« del albuma, ki predvsem spominja na zvočni zapis kakega poetičnega kabareta ali vsaj sodobnega šansona. Zgodba nas takoj in neposredno potegne, glasba pa zgodbi zvesto sledi in jo podpira do sleherne podrobnosti.

A kot da za (po)polni vtis vsemu skupaj manjka še »slika« … Kot rečeno, je Rada Kikelj Drašler tudi vizualna umetnica in promocijski koncert ob izidu albuma je dejansko imel tudi »sliko«: gibalno interpretacijo Cirkusa Kansky. Vendar bi bilo krivično trditi, da album Spusti ne stoji tudi sam zase. Nasprotno; pravzaprav vabi k – danes že nevarno na poti v pozabo – domišljijski vaji: zapreti oči in samo poslušati. Čeprav vokal mlade ustvarjalke ni njen najmočnejši atribut, pa svojo moč najde in izrazi v nepretencioznem, igrivem in suverenem interpretiranju avtoričine zdaj sanjavo lirične, zdaj pikro družbenokritične poezije, skozi prehajanje od petja pa vse do rapanja in nazaj. Glasbeni ambienti za izbranih osem pesmi se temu voljno prilegajo, ponekod tudi povsem zlijejo skupaj, denimo v skladbah, ki poslušalca odpeljejo »dlje« ali »globlje« (Tisoče zvezd, Košček sanj ali že kar prva, Spusti ptico). In čeprav je zvočna krajina žanrsko »preverjena«, pozornost vseeno pritegne njena izrazita tankočutnost ter umestnost za subjektivnost avtoričine poezije. Seveda ne manjka niti izstopajočih virtuoznih solo vložkov vseh instrumentalistov, barve »posebej eksotičnih« glasbil pa v repertoarju Orkestrade zastopa razmeroma nov in vedno bolj priljubljen instrument hang, letečemu krožniku podoben jekleni melodični zvon, ki se najbolj prilega prav bolj sanjavim in meditativnim pesmim na albumu.

Album Spusti zasedbe Orkestrada, ki je izšel lani pri vedno plodnejši Založbi Radio Študent, torej na polje uglasbene – sploh avtorske – poezije prinaša najmanj novo in dobrodošlo potrditev, da ga velja kot žanr vsekakor razvijati naprej. Bržkone pa izkazuje tudi pobudo, da bi ga veljalo razvijati tudi še naprej, po neprehojenih poteh, podobno kot sta to pred leti ušpičila Tone Škrjanec in Jani Mujič.

Da na Slovenskem ne zgolj radi in ne le znamo zvočno interpretirati, ampak da znamo to početi presneto dobro, so mnogi naši ustvarjalci dokazali že ničkolikokrat.

 

Advertisements